V četrtek, 23. aprila 2026, ob 18.00 vabljeni v Knjižnico Ksaverja Meška Slovenj Gradec na glasbeno-literarno predstavitev moje knjige Kam si odšel, moj svet? Pogovor bo vodil Matija Štumberger.
Predgovor: MATIJA ŠTUMBERGER
Nekatere knjige beremo zaradi zgodbe, druge zaradi občutka, ki ga pustijo v nas. Kam si odšel, moj svet? Urbana Klančnika je ena tistih, ki deluje na obeh ravneh hkrati.
Na prvi pogled spremljamo deklico, ki se znajde sama v svetu, ki je nenadoma postal nevaren in težko razumljiv. Hitro pa postane jasno, da to ni zgolj pripoved o preživetju, temveč o nečem bistveno globljem: o tem, kaj nas žene naprej, ko se nam podrejo temelji varnosti in bližine.
Anja, osrednja junakinja, svet razume preprosto. Njena želja, da najde brata, ni le otroška naloga, ampak notranja nuja, skoraj eksistencialni pogoj. Boji se, da bo z bratom izgubila tudi vse lepo, kar pozna. Prav v tej misli se skriva ena najmočnejših plasti romana: človek ni sestavljen samo iz sebe, temveč iz vezi, ki jih ima z drugimi. Ko izginejo odnosi, izgine del nas.
Na poti Anja srečuje različne ljudi, vsak s svojo rano, svojo razlago resničnosti in svojim načinom preživetja. Nekateri so cinični, drugi nasilni, tretji ranjeni, redki pa še ohranjajo toplino. Ta razpon odzivov daje zgodbi občutek resničnosti, tudi kadar stopa v simboliko ali skoraj pravljične elemente.
Svet romana je krut, vendar nikoli povsem brez upanja. Pravzaprav se zdi, da je upanje tisto, kar avtor najbolj vztrajno varuje.
Knjiga bralca na koncu preseneti z drugačno perspektivo. Ne gre za dramatičen preobrat v klasičnem smislu, temveč za subtilen premik v razumevanju, ki celotni zgodbi doda novo čustveno globino. Kar smo prej doživljali kot alegorijo ali pustolovščino, se nenadoma dotakne zelo osebne ravni in zato učinkuje še močneje.
Ob branju sem imel občutek, da je to predvsem knjiga o tem, kako močno lahko eno življenje vpliva na drugo. Včasih ne z velikimi dejanji, temveč s prisotnostjo, zvestobo, z nečim, kar nas spomni, da svet kljub vsemu ni povsem izgubljen.
Pred vami je zgodba o strahu, pogumu in ljubezni. In morda tudi opomnik, da sveta ne spreminjajo vedno veliki junaki. Včasih ga spremenijo majhne duše, ki pridejo v naše življenje ob pravem trenutku.
Mojca Rudolf–Knjižni črvek
Urban Klančnik: KAM SI ODŠEL, MOJ SVET
Močna.
Izjemno močna.
Čudovita in globoko sporočilna.
Petletna Anja se neko jutro zbudi v svet, ki ga ne pozna. Bratec, mama in oče izginejo neznano kam, ona pa ostane prepuščena sama sebi. Ljubezen do bratca jo naposled pripravi do tega, da se odpravi na pot, da bi našla bratca.
Med potjo naleti na Pulusa, ki pristane, da bo njen zaščitnik. Kajti svet je v teh dneh temačen in poln nevarnosti. Po svetu divjajo vojne in poln je strašljivih in neprijaznih neznancev.
Med potjo naletita na mnoge sogovornike. Pogovori, ki se spletajo med njimi in malo Anjo, so pogovori na temo dandanašnjega sveta. So odsev ljudi v tem času. Prav vsak od teh pogovorov te nagovori k temu, da o njih razmišljaš.
Kot pisateljica se pri branju kakšne knjige zalotim, da razmišljam o tem, kakšen konec bo ubral pisatelj. Tudi pri tej sem si zamišljala, kakšen bi lahko bil. Toda, zadnja dva poglavja v tem kratkem romanu… Vam lahko kar povem, da sta me popolnoma osupnila? Še več, da so mi po licih spolzele solze?
Vsa drobna vprašanjca, ki sem si jih med branjem sem ter tja postavila, so izginila. Kajti popolnoma vse se postavi na svoje mesto. Nenadoma dojameš, kako zelo sporočilna knjiga je to. Kako močna. Kako nežna in topla! Če imamo tujega Malega princa ali Galeba, pa je v tem drobnem romanu (116 strani ima) odprtih toliko misli, toliko pogovorov, toliko tem na čas, v katerem živimo in na to, kaj smo in kaj postajamo.
Čisto v zadnjem poglavju dobimo odgovore na še zadnja vprašanja in ob zadnji pikici sem lahko le zavzdihnila: to je to, popolna knjiga, ki bo ostala v mojih mislih. Ne bom vam izdala več, toda celoten vtis bralne izkušnje je prav zares fenomenalen.
- “Nisem vedela, da je svet lahko tako temen, tako grozljiv.”
“Je temen in tudi lep. Takšen je, kot ga naredimo. Vsi skupaj. Če bi se vsi odločili, da bomo prijazni drug do drugega, da bomo pomagali drug drugemu, namesto da se žremo med seboj, se takšna grozodejstva ne bi dogajala.” –
Knjiga je zgodba o ljubezni in o upanju. O tistih temnih plateh, ki jih nosimo v sebi in o svetlobi sveta. Je zgodba o pogumu in je zgodba o svetu, kakršen je, pa bi morda lahko bil tudi drugačen. Je prav zares posebna knjiga in vam jo toplo priporočam. V branje. V razmislek. Kot kanček upanja v temi, ki nas obdaja. In pa, za konec, tudi vam želim, da presenečenje, ki ga je tako skrbno pripravil avtor, uspe. Želim si, da tako kot jaz, osupnete. Da spnete vsako besedico v tej knjigi v celoto in si morda rečete: kako čudovita knjiga, prav res. Če ste vsaj malo empatični, sem kar prepričana, da bo presenetil tudi vas.
Slovenian 
English