Urban Klančnik: Svet je večinoma lep, naša neumnost ga naredi grozljivega

Urban Klančnik, koroški avtor in pisec, je nedavno izdal svoje osmo delo z naslovom Moj svet. Z njim smo se pogovorili o nastajanju knjige, inspiraciji in povezavi z realnim življenjem.

A.T.

27. marec 2026, 09:21

Ob izidu nove knjige Moj svet se v ospredje zopet postavlja glas sodobne koroške literature – Urban Klančnik. Njegovo ustvarjanje zaznamujeta preplet osebnih izkušenj, odnos do življenja ter prepoznavna pripovedna svežina, ki nagovarja tako domače kot širše občinstvo.

V najnovejšem delu se avtor poglablja v teme, ki so hkrati intimne in univerzalne, pri čemer ostaja zvest svojemu značilnemu slogu. V pogovoru z njim smo odkrili ozadje nastajanja knjige, njegove ustvarjalne procese ter razmisleke o vlogi literature danes.

Kaj je bil prvi trenutek, ki je zanetil idejo za to zgodbo?

Dejansko sem se z idejo ukvarjal že, ko sem zaključeval prejšnji roman Zavetišče. Zavetišče ima precej presenetljiv zaključek, ki ga zaenkrat še nihče ni »pogruntal« med branjem. In nekako v tem duhu sem dobil idejo tudi za Moj svet. V Zavetišču sem želel predvsem sporočiti, kakšna neumnost sta nasilje in – v nekem smislu – rasizem. Moj svet je v zelo oddaljenem smislu pravzaprav nadaljevanje mojega razmišljanja, ampak še v veliko širšem kontekstu. Je vpogled v moje razmišljanje o temnih sferah sveta. Vsak lik predstavlja en temen ali svetel delček življenja. 

Zakaj si se odločil, da bo glavna junakinja ravno petletna deklica?Kaj otroška perspektiva omogoča, česar odrasla ne?

Odlično vprašanje. Otroška perspektiva je nekaj povsem drugega kot perspektiva odraslega. In ravno to je bistvo te knjige. Kot oče imam, vsaj upam, dober vpogled v razmišljanje otrok. Poleg tega, ker sem že starejši, se v mislih rad vračam v svoja otroška leta – hihi. Zato je glavna junakinja majhna deklica, ki lahko na vse tiste temne stvari, ki sem jih omenjal v prejšnjem vprašanju, gleda na pozitiven način. Če lahko rečem, je to pravzaprav ena mojih redkih knjig, ki ima pozitiven konec – vsaj za moj način razmišljanja.

Da bolj natančno odgovorim na drugi del vprašanja, kar s citatom iz knjige: »Odrasli vidimo srečo samo v preteklosti ali v prihodnosti. Nismo zmožni biti srečni dlje časa v sedanjosti. Hitro se ta sreča prelevi v preteklost. Otroci pa so tega sposobni. Lahko so dolgo časa srečni v sedanjosti.« Ni čisto natančen citat, in verjetno ne velja za prav vse ljudi, ampak mislim, da je dovolj blizu. 

Celoten intervju lahko preberete TUKAJ!