Sovražnik v meni (SLO)

To zgodbico sem napisal pred nekaj leti. Govori o notranjem boju serijskega morilca. Pravzaprav je ubil le dvakrat, tako da še ni serijski morilec. Vedno me je zanimal človeški um, kaj nas dela takšne, kot smo, in ta kratka zgodba je moj pogled v norost.

Moja najnovejša knjiga Darkworld!

Spet sedim pred ogledalom in strmim v tiste grozljive oči. Čeprav je moški imam občutek, kot bi strmel v oči gorgone, ki me poskuša spremeniti v kamen, me zvleči v temo njegovih lastnih oči in pogoltniti tisto čemur pravim lastna zavest.
Kozarec stoji pred menoj in tisti znani vonj po alkoholu, ki je vel iz njega me vleče da bi pil. Koliko je ura? Ne vem, mogoče je že temno zunaj. Mogoče je še dan? V stanovanju je zmeraj tema, tudi ko imam prižgano luč. Kako svetlo je bilo stanovanje, ko sem se vselil. Potem pa je postajalo vedno temnejše, kot bi se z norostjo spreminjale stene, se temnile, postale grozeče.
»Pij!«
Ponovno dvignem pogled do odseva v ogledalu. Oči, ki jih gledam vsak dan. Lačne so. Kdaj za vraga sem se potopil tako globoko, da ne morem več ven. Samouničevalna in sadistična žilica, ki se borita med seboj, v večnem boju za prevlado.
Ne vem katera bo zmagala, a obe grozita da me požreta; lažje jima je v alkoholni omami, tako enemu kot drugemu.
»Pij!«
Spet strmim v svoj obraz v odsevu in kot zmeraj to ni moj obraz. Pij, besedica, ki lahko pomeni življenje ali smrt. Imam dodatne sadistične želje po tem, da bi utopil svet v alkoholu. Predstavljam si kako bi stal na vrhu Everesta in gledal kako pijača počasi utaplja ljudi pod menoj. Rad bi jih videl, kako se mučijo. V sadistični nasladi bi jih gledal enega za drugim kako se utapljajo kot podgane, in smejal bi se.
»Nor si. Pij!«
Pograbim kozarec. Svetlo rjava tekočina se zamaje v roki in gladko spolzi po grlu. Mogoče bi si moral nabaviti zavese. Nekaj veselega, da bo stanovanje izgledalo prijetneje. Ne, ni je zavese, ki bi lahko to storila. Moj karakter se je zažrl v stene. Kako bi rekli tisti, kaj so že? Moja aura, moj duh se je zažrl v stene in preoblikoval prostor in čas. Zanima me ali je katera opazila? Od tistih dveh? Ko je stopila v stanovanje?
»Kaj bo opazila? Ti si edini, ki opaziš!«

»Mrtvaški ples,
dveh teles,
dva zaplešeta a le eden pride spet!«

»Prav ogaben si. Kolikor si nor si tudi ogaben. Zdaj pa pij!«
Všeč mi je oljnati izgled, ko steče pijača v kozarec. Nekaj hipnotičnega je na tem. Saj je dobro tudi pri pivu in vinu, ampak žganje ima tisti pravi priokus samouničenja. Del mene ve kaj ne bi smel biti in se poskuša uničiti.
»Bravo, Nobelovo nagrado za psihologa leta.«
Strmim v ogledalo in opazujem svoje poteze. Lep moški sem, če se pogledam od daleč, takoj ko pa začnem strmeti v posamezne dele, vidim kako grd sem. Oči so hladne in nor lesk je v njih. Seveda ga znam spremeniti. Prvo kar mi ženska reče je, »kako lepe oči imaš.«
Odsev se mi zlobno nasmeji. »Nima samo pijanec samomorilskih teženj.«
»Misliš da so vedele?« ga vprašam.
»Morda pa vsak človek išče svojega morilca. Kizmet, he-he.«
Nov požirek. Obožujem preplet bolečine in užitka, ki se razlije, ko pijača zdrsi po grlu, ampak če bom spil preveč potem ne bom mogel ven. Kako nenavaden pomen ima ta besedna zveza zame v primerjavi z večino človeštva.
»Ah kaj, saj je šele prvi kozarec. Pij!«
»Zakaj hočeš da pijem? Saj veš kakšen sem.«
Odsev se mi znova zasmeji. »Kakšen … no kakšen pa si?«
»Temni angel sem, ki kroji usodo naključno mimoidočih.«
Spet smeh. »Popolnoma nič, to je vse kar si. Samo zaključek usode, pa še to je vprašanje. Seveda, imaš neko romantično vizijo o sebi ampak v osnovi nisi nič. Še pijanec ne. Natoči!«
Kdaj za vraga sem ga izpil. Napravil sem vendar samo dva požirka. Kozarec pa je stal, kot luknja v moji duši, izpraznjen pred menoj. Dva koščka ledu sta se počasi topila v njem. Pograbil sem steklenico in znova napolnil kozarec, čeprav nisem hotel. Ne maram se kadar sem pijan. Sem kot Mr. Hyde, ki se v pijači spremeni v pošast.
»Nočem biti tak,« rečem v odsev.
»Seveda hočeš. Če ne bi hotel, pač ne bi bil. Vsi hočemo speljati odgovornost na druge. Bog, satan, kdorkoli pač že. Kar priznaj da uživaš. Uživaš bolečini drugih, uživaš v svoji bolečini, uživaš celo v tem, da trpiš, ker se sam kaznuješ zaradi trpljenja samega. En kurčev paradoks si in uživaš tudi v tem. Če se dobro pogledaš uživaš v vsakem trenutku svojega življenja.«

»Dve sta šli
sta zaupali
končali pa v črni zemljici.«

»Kot otrok si,« se zasmejim v odsev.
»Morda, ampak ni mi jasno zakaj večina ljudi to sprejemajo kot nekaj slabega. Kot otrok si še vsaj verjel v nekaj. Zdaj si pa le kup kosti in samo čakaš na smrt. Škoda da ne na svojo. Kaj ne bi rad končal?«
»Ne.«
»Res si bolan. Predvsem zaradi tega ker ločiš. Veš kaj je prav in kaj ne.«
Res je, vem. Predajam se temu samo zaradi užitka. Rad imam strah, rad imam popolno nadvlado. Rad imam trenutek, ko se življenje bori s smrtjo in tisti orgazmični trenutek, ko smrt zmaga. Umrl bi zanj.
»Pa umri, za boga!«
Spet ne vem kdaj sem izpil drugi kozarec. Podtika mi, baraba. Tudi naliva mi več. Kadar sem trezen mi nagaja, to ve tudi on ampak sedaj s tem nimam več problemov. Priznam da po prvi nisem mogel dobro spati. Bila je groza, in bilo je pričakovanje.
»Prvič si trdil da bo zadnjič. Da eksperimentiraš. Testiraš svojega Raskolnika.« Zasmejal se je in kot zmeraj sem presenečen kako različen smeh ima od mene. Tudi to se zavedam, da sva eno in isto.
»Poglabljal sem se,« mu pravim, »v bistvo nasilja. Poskušal sem ga razumeti.«
»Pojdi k vragu. Napravil si to ker ti je všeč, drugega razloga nisi imel in to veš. Bodi vsaj iskren do sebe. Mogoče pa tega sploh nisi napravil in so tvoji bolni možgani samo projecirali oba dogodka v tvoji glavi.«
»Morda!« Iskreno povedano tega me je bilo strah. Občutki, ki sem jih imel so bili tako prevevajoči, da bi me do kraja strlo, če ne bi bili resnični.
»Težko ti je govoriti o njiju, kajne? Onidve nista pomembni; samo tvoji občutki. Heh, poleg vsega si še sebična baraba.«
»Seveda sem sebičen. Če to že v osnovi ne bi bil, potem tega ne bi napravil. Vem, da ju nisem rešil, in vem da sem to storil samo zaradi sebe.«
»In boš še?« Bilo je napol vprašanje napol trditev.
»Bom.«
»Vidiš, vsaj tokrat si pošten do sebe. Pij!«
Prekleto, spet mi je podtaknil kozarec in spet sem ga moral napolniti.
»Gnusiš se mi,« je zavpil odsev jaz pa sem se mu nasmejal, ne da bi mu odgovoril. Vem da me spet izziva. Ponovno se greva igrice, ki pa so izjemno nevarne. Poskuša me ubiti. S pomočjo alkohola bi rad prevladal nad menoj in hudiča, danes mu zelo dobro uspeva. Dva kozarca sem že izpil ne da bi se zavedal.
»Ubil. Da, ubil bi te rad. Saj si sam govoriš, da je v žganju nekaj samomorilskega. Žganje je samo žganje, destilirana alkoholna pijača. V rokah človeka šele postane orodje, da ne rečem, orožje.

»Stari pijanec se plota drži,
v avto se usede
življenje odnese,« Mu vrnem s pesmico. Vem da jih sovraži.

»Kaj se tolažiš s tem? Da ljudje pač smo ljudje in se moramo pobijati?«
»Mar ni res?«
»Res.«
»Evolucija nam je dala orožje, nam je dala nasilje.« Tole je moj najljubši izgovor. »Če ne bi bili najnasilnejša opica bi nas nadvladala druga vrsta. Nisem jaz kriv, če se je nasilje v meni izrodilo v naslado.«
»Seveda si, kdo pa naj bi bil?«
»Morda pa sem imel težko otroštvo.«
Hudiča izpil sem četrti kozarec in malo pozabil s kom se pogovarjam. Ta baraba mi toči skoraj polne kozarce.
Smeh iz ogledala. »Tekma se je začela, dragi moj.«
Morda pa res hočem da bi enkrat zmagal. Kaj prenašam odgovornost nanj? Ima tale baraba v ogledalu prav?
»Težko otroštvo … Res da si bil sadist že od malega ampak čisto preprosto bi se lahko naučil nekaj samokontrole.«
Bil sem še otrok, morda pet let star. Kaj je zloba res prirojena? Se pošasti rodijo ali so vzgojene? Starša me nista tepla in nihče me ni posiljeval. Tudi nad trupli nisem bil nikoli navdušen. Mrtve živali me niso zanimale in kolikor se spomnim sem zmeraj jokal, kadar sem se udaril. Mi manjka empatije? Ne, ravno empatija je razlog da sem storil to kar sem. Če ne bi čutil njunih bolečin in strahu, tega ne bi storil. Šlo je zanju. Prenos iz njiju do mene. Seveda, predvsem za strah, ki ga povzroči bolečina. Nisem storil hitro, treba je bilo podaljševati trpljenje in posledično užitek.
Zanima me, če je mazohizem v bistvu želja po trenutku, ko bolečina popusti, ali gre za usmiljenje? Morda bi moral poiskati nekoga, ki uživa biti mučen …«
»Spet si lažeš. Ti ne uživaš v užitkih drugih, ti uživaš v njihovem trpljenju. Kot v tisti šali; ti bi mazohista mučil tako, da ga ne bi.«
Sedaj sem se zasmejal sam. »Kaj misliš, kateri od naju je glas v glavi?«
»Misliš kateri je bil prvi?«
Prikimal sem, kar je pravzaprav smešno. Smešno je tudi to, da se pogovarjava.
»Morda sva bila že od začetka oba.«
»Morda,« mu rečem. Vem da sem bil že od začetka. Saj sem trgal pajkom noge in muham krila. Bil sem zgrožen nad dejstvom kaj počnem, saj sem si predstavljal bolečino, se pravi, če bi to kdo storil meni in v tem čustvenem samo-kaznovanju sem užival.
»A veš, da so na svetu ljudje, ki si dajo amputirati kakšen del telesa, ker se tako počutijo bolje. Enostavno ne zdi se jim prav, da imajo, recimo, obe nogi ali roki. Prav zanimivo.«
Ko sem ubil mačko, me je videla soseda.
»Gnusiš se mi.«
Poslali so me k psihiatru pa ni našel nič narobe. Zmeraj sem rad bral, imel sem prave odgovore. Prisežem, da tiste mačke nisem sovražil. Pravzaprav je bila nekaj najljubšega v mojem življenju.
»Prav gotovo bi ona rekla isto zate,« je rekel odsev in me prezirljivo pogledal. To je znal izjemno dobro; poslati pogled, ki je kazal popoln gnus do mene.
Res je, ljubiti me ne morejo. Saj si tega niti ne želim. Celotno človeštvo teži k temu da bi bilo ljubljeno, mene pa to ne zanima.
»Morda pa je to tvoja napaka.«
Jaz znam ljubiti, to da bi bil ljubljen pa me ne zanima. Je to paradoks?
»No, to pa je morda res. Ljubiti znaš. Težava je samo da tvoja ljubezen uničuje zaradi tvojih lastnih užitkov.«
Suženj lastnih užitkov sem, to je gotovo. Moje preučevanje smrti …
»Nehaj že s tem. Prav nič ne preučuješ, ti samo delaš kar želiš delati. Saj te človek na nek način še obsojati ne more. Ampak kaj pa, če bi kdo to storil s teboj?«
Sem že premišljeval o tem. Kaj če bi sam naletel na sadističnega morilca. Gotovo jih je več kot si upamo predstavljati. Morda večina samo leži nekje v temi, v bitki samokontrole in večina se jih nikoli ne prikaže, ampak gotovo jih je mnogo.
Sedel bi, verjetno zvezan ali omamljen. Če ne bi bil; močan sem kar precej. Vlogi bi se zamenjali. Dve pošasti zaklenjeni v krog smrti.
»Jaz bi temu rekel poetična pravica.«
Ples morilcev. Prav zanima me kaj bi delal z mano. Kaj bi jaz? Bi rotil, bi jokal, bi se smejal?
Spet me je dobil nepripravljenega in steklenica je skoraj prazna. Tudi v glavi že čutim da me premaguje.
Zasmejal se je in se celo pognal iz ogledala proti meni, da sem se prevrnil iz stola. Alkohol je utopil bolečino, ko sem z glavo udaril ob tla. Pod je lesen zato udarec ni bil hud. Počasi sem se pobral na noge.
»Dajva odpriva še eno.«
Nimam več. Dovolj sem pijan, da me je minilo. Sedaj sem vesel, da se imam s kom pogovarjat. Karkoli je že, razume me. Edini »človek« …
»Edini živ človek, si mislil.«
… Edini živ človek na svetu, ki ve kaj sem in me zaradi tega ni sram.
»Žal mi je,« mu rečem. »Žal mi je zanju. Vem, da ne bi smel.«
»Pijan si ampak ne dovolj. Odpri vino, saj je že vseeno.«
»Prav imaš.« Opotečem se proti hladilniku in vzamem steklenico. Kar nekako vesel sem te steklenice. Načrt, ki sem ga imel danes je bil nekako obvezujoč. Sedaj ko sem se ga znebil, mi je kar nekoliko odleglo. Čeprav je bila želja izjemno močna.
»Zmagal si,« mu rečem in vino kot obliž zdrsi skozi grlo, razpraskano od žganja.
»Ne še. Ko se boš zadušil v lastnem bruhanju, takrat bom zmagal.«
Morda pa boš ti tisti, ki se bo zadušil.
»Saj o tem govorim.«
»Saj vem. Kako prekleto si zatežen. Saj vem kaj poskušaš. Točno vem kaj delaš. Prvi del ti je uspel. Napil si me, danes ne bom šel ven……….« Sliši se kot bi šel na zmenek.
»Veš,« njegov glas je bil skoraj žalosten. »Meni pa so se zares smilile. Komaj dvajset let. Pa še takšna osladna baraba si, in z dovolj denarja, da so ti nasedle. Kdove kaj vse bi lahko dosegle v življenju. Postali ženi, materi, imele čudovite otroke.«
Ali pa takšne pošasti kot sem jaz.
»Nisi jima dal izbire. Nisi jima dal izbire, da bi zajebale svoje otroke, kot so očitno tebe. Lahko pa tudi da bi bila ena od teh dveh mati novega svetovnega voditelja, ki bi Zemlji prinesel mir.«
Kdo pa zdaj komu laže?
»Reči hočem, da jima nisi dal možnosti. Ti bi s svojo željo še zmeraj lahko živel. Tu in tam bi ti stopil, ko bi gledal kakšno klavnico ampak lahko bi se naučil kontrolirati. Ali pa, če ne bi mogel, dovolj še imaš v glavi, da bi vse skupaj končal.«
»Nisem vedel, da si tako sentimentalen,« se mu zlobno zasmejim. »Kaj pa imaš, če ne svojih želja? Potrebe, želje cilji, brez njih je isto kot bi bil mrtev.«
»Res je. Pa jih moraš uresničevati na račun drugih? Celo na račun njihovih življenj?«
Iskal sem rešitve …
»Našel pa si samo opravičila. Celo Nietzschejevega nadčloveka si se lotil.«
Zasmejal sem se kot obseden. Verjetno se tako lahko smejijo samo pijani psihopati.

»Raskolnikov, Raskolnikov
iskal si večji smisel
našel le gorje.«

»Iskreno upam, da se nikoli ne bova preživljala kot pesnika.«
He he. Sedaj ne vem več koliko sem spil, mislim da je še nekaj v steklenici, prav prepričan pa nisem.
Do zadnjega trenutka nista verjeli, da se bo res zgodilo.
»Gnusen si. Predali bi se ti z veseljem, celo z ljubeznijo, tudi iz želje po užitku, po avanturi. Ti pa si jima vzel vse. Ljubezen, človeštvo, strast, čast in na koncu življenje.«
Videl sem jima v očeh, da ne verjameta. Vse dokler niso tiste krasne oči ugasnile za zmeraj. Pograbim steklenico in jo vržem v steno. Zastrmim se v odsev v ogledalu.
»Še jih bom. Na desetine, na tisoče, na milijone. Jaz sem pošast iz ID-a. Temna plat človeštva, ki posiljuje, mori in žre duše. Temni angel vsega kar je pokvarjeno. Pošast pod posteljami otrok. Demon v omari. Tihe stopinje v temi. Rabelj naključnih mimoidočih.«
»Uradnik si, z majhno pisarno sredi prenatrpanega poslopja.«
Vonjal sem lastno pijano sapo in na bruhanje mi je šlo. Pograbim kozarec in ga zaženem v ogledalo, da se raztrešči na koščke. Ne smem več piti, če bom padel v nezavest me bo imel v krempljih. Samo nekaj trenutkov potrebuje. Toliko da odpre okno in me vrže ven.
»Moral bom to storiti, drugače boš spet ubijal.«
Strmim v koščke ogledala in še zmeraj vidim svojo podobo. Tisti drugi jaz, ki se je uprl temu.
»Bolj bi se moral potruditi,« mu rečem, »in obe bi bili še živi.«
»Videl sem črnino v tvoji duši. Preveč si odrezan od dvojnosti. Nobenega vliva nimaš iz druge strani. Bila sva eno, vedno sem bil s teboj, ko si hotel predaleč, enkrat pa si zmagal in od takrat ni bilo več poti nazaj.«
Zasmejim se. »Bil sem pijan.«
»Bil, pa ne tako kot si sedaj. Zdaj ne moreš nič.«
Spet se smejim. »Misliš, da me lahko ustaviš? Jaz sem v kontroli. Zmeraj sem bil.«
Tokrat se je zasmejal on. »Če obležiš bom v kontroli jaz.«
Pograbim kos stekla in si ga dvignem pred oči.
»Veš kaj, utrujen sem.« Kri mi polzi iz majhnih ran na prstih in za nekaj trenutkov se zazrem v čudovito rdečo. Res bi bil čudovit občutek strmeti v svojo lastno smrt. Čutim kako moj prijem popušča. Kot bi se v meni nekaj trgalo.
»Ne,« zavpijem. Skoraj bi me odneslo in bi prepustil kontrolo. V bistvu imam zelo močno voljo po življenju. Ko pogledam ven na ljudi, se počutim kot otrok v trgovini z igračami.
»Zato ti ne smem več pustiti.«
Samo vest si. Nič drugega kot vest. Vest je za Raskolnike. Kaj pa če ubijam samo moške? Vem, da se ti ženske smilijo ampak lahko bi bil kot Dahmer … z izjemo zombijev seveda.
Spet se mi smeji. Ravno tako pijan je kot jaz.
»Saj tebi bi bilo res vseeno.«
Res. Popolnoma sem resen. Težava je samo, da se moških bojim. Z ženskami se počutim domače.
»Bojiš se tudi višine.«
Tole me je pa presenetilo. Zato bi me rad vrgel skozi okno?
»Reciva temu spet poetična pravica.«
Zaplešem po sobi.

And his eyes have all the seeming of a demon’s that is dreaming,
And the lamp-light o’er him streaming throws his shadow on the floor;
And my soul from out that shadow that lies floating on the floor
Shall be lifted – nevermore!

»Veš,« mu rečem. »Nisi samo ti napijal mene, tudi jaz sem tebe.«
»Vem.«
Puhtel bo iz mene. Kot nevidne spone, je bil na meni, me držal skupaj ampak že čutim, kako počasi, a vztrajno polzi iz mene. Zaspati ne smem. Lahko me prevzame in to bi bil konec. Vem da tudi on komaj drži stik z menoj.
»Samo enkrat bo dovolj.«
Vem kaj te bo spravilo v dobro voljo. Greva po imenik. To sem si zmeraj želel.
»Prosim, ne.«
Daj, daj, saj bo zabavno. Vem da tudi ti uživaš.
»Ne, jaz ne.«
Prekleti hinavec. Bil si zraven in užival si, saj sem te čutil v sebi. Bilo te je groza, celo na bruhanje ti je šlo, odklopil se pa nisi.
»Hotel sem te ustaviti!«
»Lažeš. Prav takšen si kot smo vsi. Grozno ti je ko vidiš kri, odtrgane ude, pa vendar vsi buljimo zraven. Internet je poln grozljivih prizorov. Jaz vsaj priznam, da imam to temno polovico.«
»To še ni razlog, da jo tudi izražaš in to nad drugimi bitji.«
Spet ta tvoja čistost.
»Ne bom se več pogovarjal s teboj. Če zaspiš si moj.«
Bedak si. Sploh ne veš kako svoboden sem …
»Lažnivec. Ravno zaradi tega si suženj, saj si sam rekel.«
»Mar je suženjstvo, če si sam želim biti suženj?«
Prav histerično se je zasmejal. »Seveda.«
Prav pa sem suženj. Kje je imenik?
»Prosim te, ne delaj tega.«
Priznam da sem bil začuden. Še nikoli me ni prosil, zmeraj je ukazoval. Prvih dveh nisem našel v imeniku. Priznam da je bilo pri njiju tudi precej spolne sadističnosti. Po drugi pa me zanima samo še mučenje in umor. Na spolnost pri umoru gledam kot na nekaj umazanega. Nekaj kar mi je sedaj pod častjo. No ja, vsak ima svoj stil.
Našel sem imenik. Zame je to takšna sprevržena oblika negiranje boga.
»Kaj pa če te izkorišča kot orodje?«
Misliš, da me pošilja nadnje kot orodje? Se pravi da bi bil pravi angel smrti?
»Vem kam me pelješ.«
Dobro sem ga, s tem bi izničil svoj obstoj, seveda če bi jaz v to verjel. Kaj mi bo vest, če me pošilja bog.
»Raje še kaj spij!«
Ne morem več. V bistvu sem bil zmeraj slab pivec. Če sem mešal mi je bilo slabo, prenesel pa tudi nisem veliko. Zmeraj pa sem se sovražil ko sem bil pijan. Nič nisem imel pod kontrolo. Nasilni vzgibi so ljudi navadno preveč prestrašili, pa še bleknil sem kakšno, ki je okolico do smrti pretresla.
Drsel sem z roko po imenih, da bi si zbral enega. Oči so niso mogle prav zbistriti na črkah. Preveč sem spil ampak saj imam čas. Tako ali tako bom žrtev nekaj časa zasledoval. Zadrževal svoj užitek, dokler ne bom skoraj počil.
Medtem, ko sem gledal imena sem skrbno opazoval svoj drugi jaz.
»Ne bom ti pokazal, to veš.«
Samo mučim te rad. Saj bom raje vzel drugo igro. To sem videl v filmu. Pograbil sem nož in ga z vso silo zasadil skozi imenik. Sprva sem se ustrašil da bom prišel skozi potem pa sem ga odprl. Nož je predrl črke do K.
»Klančnik Urban. In ga boš res?«
Zakaj pa ne. Če bi bil Janez Novak bi pa njega. Usoda je poskrbela zanj. He, he, kot bi zadel na lotu.
»Ne ravno, kajne?«
Kaj pa vem. Če nenadoma izgine bo za določene ljudi postal najpomembnejša oseba na svetu.
»Misliš za družino, tiste ki ga ljubijo?«
Seveda. Sedaj ga jemljejo kot nekaj samoumevnega. Ko bo izginil, bodo videli kako ga pogrešajo. Njegovo izginotje bo dalo njegovemu življenju največji smisel.
»Kaj pa če je osamljen starček, ki samo čaka na smrt in nima nikogar, ki bi se ga spominjal.«
Vsak ima nekoga, ki ga pozna. Če ne drugega se bodo vsaj spraševali kaj se je zgodilo z njim, in ko ga bodo našli mučenega do smrti, bodo jokali za njim, kar pa je več kot je kdajkoli imel. Pa misliš, da sem jaz okruten.
»Ne, ti si samo sadistična baraba, ki bi se s takšnimi besednimi igricami rad opral krivde.«
Še zmeraj misliš, da čutim krivdo? Saj imam tebe. Ti se čutiš dovolj krivega za oba.
»Kaj pa je bilo prej? Žal mi je. Žal mi je zanju. Vem, da ne bi smel?«
Samo trenutek slabosti. Ampak takrat mi je bilo res. Koliko časa je minilo? Pol ure? Več gotovo ne.
Začnem se smejati. Kar stresalo me je in nazadnje sem celo bruhal. Smeh mi je dovolj vzdramil želodec.
»Saj ni tako smešno.«
Res nimaš smisla za humor. Prav nejeverno strmim v naslov moje nove žrtve. Piše, Urban Klančnik, Ob Britofu 33, Spodnje Bevke. Kar ne morem ustaviti smeha.

Strmel sem v brozgo pred seboj. Ljudje smo nemarni, vse kar teče iz nas je ogabno.
»Ni res. Ljubezen teče skozi nas, kreativnost teče skozi nas. Ti nimaš nobene pravice soditi ljudem. Veliko lepega smo ustvarili in veliko sočutja smo sposobni.«
Prav zanalašč sem skomignil z rameni. Že mogoče, ampak ne jaz. Sočutja gotovo nimam.
»Spet si lažeš, temu kar ti praviš trenutek slabosti, je bilo sočutje.«
Morda res. Morda imam sočutje v sebi in če ga imam je predvsem do tebe, moj ljubi drugi jaz. Kako moraš trpeti, kot neke vrste sokrivec pri dveh res strašnih dejanjih.
»Poskušal sem te ustaviti.«
»Kaj ni zanimivo, da si kot vest, se pravi nekaj dobrega v meni, pravzaprav tujec. Jaz moram samo pomisliti, ti moraš govoriti.« Res je jaz samo pomislim, pa me on sliši kot bi govoril. Takrat kadar v resnici govorim, delam to samo zato, da slišim svoj glas.
»Bedak, zame mislim jaz in govoriš ti.«
Res? Prav nikoli se nisem vprašal kako to deluje. Nor sem, to je gotovo ampak dovolj pri sebi, da vem da sem nor. Prav imaš, res sem paradoks.
Spet sem strmel v ime pred menoj. Zdaj tale moški verjetno spi. Prepričan sem, da ni otrok, saj verjetno ne bi bil vpisan v imenik.
»Ubil ga boš samo zato, ker se je konica noža ustavila pri njegovem imenu.«
Se ti zdi to tako neverjetno. Mar je to kaj slabši vzrok za umor od kateregakoli drugega?
»To ne, ampak ne morem verjeti, da bo nekdo prenehal obstajati samo zato, ker si ti zapičil nož skozi njegov list v imeniku.«
Mislim, da je najbolj žalostno dejstvo to, da on tega ne ve. Sedaj spi. Morda se ravno v tem trenutku ljubi s svojo punco, ženo, ljubico, ljubimcem. Morda sanja o bogastvu, o sreči, ali pa celo načrtuje umor nekoga in niti sluti ne, da kilometre stran neka temna duša načrtuje njegovo pogubo. Res žalostno.
»Kaj me zajebavaš?«
Niti ne, res sem žalosten. Svet je tako temačen … Poglej, strmim v te stene okoli sebe. Ne spomnim se ali so bile res tako temne, ko sem prišel.
»Svet je lep, takšni kot si ti ga napravijo temnega. Za vedno boš vzel življenje in za zmeraj bodo njegovi bližnji zaznamovani z njegovo smrtjo. Lažje je če človek umre sam, ali v nesreči, pri umoru pa je izguba življenja nesmiselna.«
Zanje gotovo, zame pa … Meni bo dal življenje, v vseh pogledih besede. To je to kar sem.
»Si, za kar si se odločil da boš. Sprejmi odgovornost.«
Sprejemam odgovornost.
»Potem pa pusti, da te vzamem. Dovolj imam moči, storil bom to. Če si jaz tega želim, potem si tudi ti. Naj mu rešim življenje.«
Prav prikupen si. Gotovo bi bila vsaka mati srečna, če bi dobila takšnega zeta kot si ti. Spustim mu salvo mentalnega smeha.
»Ne spustim te iz sobe.«
Močan je. Alkohol naju je oba izčrpal, vendar je on jezen in to mu je dalo moč. Leva roka je zdrsela proti steklu. Ne spomnim se več kateri od naju je razbil ogledalo. Sumim njega, je dovolj nor, da bi mi prerezal vrat.
»Norec se smeji norcu ker je nor.«
Pericarežeracirep. Res se je stegnil proti kosu stekla. »Kaj bi res ubil?« ga vprašam.
»Tebe, brez pomisleka.«
Nič boljši nisi kot jaz. Pa daj! Pograbim levo roko, ki jo ima sedaj v popolni kontroli in s steklom vred postavim na lastni vrat. Da vidim, ali je res v tebi. Ni tako preprosto ubiti človeka. Če ne drugega, koža, meso in tkivo ni tako mehko kot se zdi. Skozi kosti ne prideš tako lahko kot skozi maslo pri zajtrku.
»Lahko bi. Če potegnem skozi žilo boš mrtev v nekaj trenutkih.«
Ti pa z menoj.
»Jaz sem vest, se še spomniš?«
Spomnim se, da si bil z menoj. Že takrat pri mački. Smilila se ti je uboga stvarca. Priznam da je bilo tudi meni grozno. Z očmi in glasom je prosila in vlekel si me stran, pa nisem popustil. Prav imaš, zareži!
No? Bo kaj? Patetičen si. Levica se je vrnila navzdol in spet jo čutim kot svojo. Dal sem ti priložnost.
»Nisem kot ti.«
Strah te je. Saj je prav, tudi mene je. Za trenutek nobeden od naju ni vedel kaj bo drugi storil. Saj vem da je občutek zmeraj v moji roki in kdorkoli od naju bi potegnil čez vrat, v vsakem primeru bi bil to jaz.
»Spet paradoksiraš.«
He he, kar priznaj da si se usral.
»Priznam, meni misel na smrt ni tako prijetna kot tebi. Zanimivo je, ker sem jaz tisti, ki bi rad umrl.«
Dvignem se in odidem proti oknu. Pojma nimam koliko je ura ampak zunaj je temno. Zmeraj ko pogledam skozi okno se počutim tako odrezanega od vsega, in ker imam luč ugasnjeno, nihče ne vidi v notranjost sobe, jaz pa vidim razsvetljene ulice pod menoj. Očitno ni tako pozno, ker je kar precej ljudi na ulicah.

There’s a hole in the world like a great black pit
and the vermin of the world inhabit it
and its morals aren’t worth what a pin can spit

»Ha, ha, spet dramatiziraš, kaj se boš primerjal z maščevalcem?«
Ne, samo všeč mi je misel, da sem več kot pa samo morilec. Verjemi nimam kakšnih večjih teženj. Kaj ne smem imeti vsaj malo veselja s tem kar si domišljam da sem?
»Ne, če imamo ostali kaj besede. Če si že takšen kot si, si vsaj ne delaj utvar da si kaj več.«
Saj imaš prav. Obrnil se bom in ne bom več gledal skozi okno. Obljubil sem imeniku. Če ne drugega bom pogledal kje Spodnje Bevke so.
»Menda ne boš resno storil tega.«
Ne razume me. Ne morem več nehati. To sem; v to sem zrasel in mimo tega ne morem več. Ne moreš se spremeniti v pošast, potem pa enostavno nehati.
»Tudi to se je že zgodilo, kar poglej si vojne.«
Tisti so bile nenamerne pošasti, jaz pa sem se vzgojil vanjo. Tudi če bi hotel, ne bi mogel nehati.
»Ne bom ti pustil.«
Kar odnesel me je. Bil sem popolnoma šokiran ob njegovi moči. Mislil sem, da je že premagan, saj sem mu nazadnje dal možnost, da konča. Nisem bil več v kontroli telesa. To je zmeraj nenavaden občutek. Kot da nisem jaz. Kot bi bil paraliziran, a se še zmeraj premikam. Stekel je z menoj proti oknu, jaz pa sem se smejal kot obseden.
»Prav res boš to storil?«
Ni mi odgovoril, tri štiri korake in pognal se je skozi okno. Seveda tega nisem smel dopustiti. Spet sem dobil kontrolo nad rokama in se prijel za steni ob oknu. Čutil sem kako sem z glavo zarezal skozi steklo. Toliko sem še zbral moči da sem se pognal nazaj in se zvrnil na pod nekaj metrov stran od okna.

Ko sem se zbudil iz nezavesti, sem ležal tik pod oknom.
Torej si se še poskušal vreči ven?
»Ni manjkalo veliko.«
Kar precej krvi sva izgubila. Morda bi moral poklicati v bolnico. Saj bova nadaljevala tale boj. Ti me boš poskušal ubiti jaz pa bom to poskušal na nekomu drugemu. Ne spomnim se kako je že ime tistemu iz imenika. Če bo potrebno bom našel drugega.
»Gnusiš se mi! Pij!«

[1] citat iz pesmi Edgar Allan Poe-a The Raven

[2] Iz Sweeney Todd, the Demon Barber of Fleet Street.