Potovanje (SLO)

Preden dobim kopico jeznih elektronskih sporočil, naj poudarim, da vem, da je ta kratka zgodba podobna Sartru in da je to povsem namerno. Želel sem se pokloniti velikemu filozofu in na koncu je poanta zgodbe po mojem mnenju drugačna. Kakor koli že, upam, da vam bo všeč. A opozorilo: zgodba je precej temačna in verjetno ni primerna za vsakogar.

[sdm_download id=”1522″ fancy=”1″ color=”green”]

Moja nova knjiga Darkworld!

»Prosim, če počakate!«
Jakob se je obrnil in v poltemi na klopi ob steni opazil štiri postave, ki so čakale na vlak. Sedeli so pod lučjo, ki je na vsakih nekaj trenutkov utripnila, kot bi želela umreti, a se je v zadnjem trenutku zbudila nazaj v življenje.
Obrnil se je nazaj k moškemu ob vratih. »Kako dolgo?«
»Kolikor bo potrebno,« je dejal moški in strmel v Jakoba z brezizraznim obrazom. Bil je gladko obrit, tudi po obrazu in glavi. Obrite je imel celo obrvi. V koži ni bilo videti nobene brazde, nobenega odtisa, ki bi ga pustil čas.
Moški je z mrtvo hladnimi očmi strmel vanj. Na obrazu je imel komaj opazen nasmešek, ki pa je deloval nasprotno s svojim namenom. Stal je ob vratih, s prekrižanimi rokami na prsih, oblečen v črn kimono. Jakob se je počasi odmaknil od njega in začutil roko na ramenu.
Obrnil se je ter zagledal moškega, visokega okoli 190 centimetrov. Neobrit moški je strmel vanj z motno zelenimi očmi.
»Kdo si?« je dejal z glasom, ki je spominjal na renčanje.
Srce mu je začelo biti močneje. »Jakob sem … Kdo ste vi?«
Do njiju je stopilo dekle. Prikupna rjavolaska z modrimi očmi in očarljivim nasmeškom na obrazu. »Pusti ga, Denis,« je rekla z mehkim glasom in se prikupno nasmehnila. »Jaz sem Klavdija.«
Prijel jo je za roko in jo rahlo stresel.
»Jakob,« je zamomljal nazaj.
Očarljivo se je nasmehnila. »Pozdravljen, Jakob. Ne zmeni se za Denisa. Rad ustrahuje.« Pomignila je na moškega poleg sebe, ne da bi umaknila oči z Jakoba. »Vojak je, zato je sumničav. Ampak v resnici je prav zlat.« Zasmejala se je na ves glas.
Nenadoma se je vojak sunkovito obrnil stran in odšel do klopi, kjer sta sedela starejši moški in ženska. On je strmel v časopis, kot bi se želel skriti v njem. Ženska je radovedno pogledovala proti Jakobu. Stara je bila okoli 50 let. V mladih letih je morala biti lepa in ostanki te lepote se še niso do kraja izbrisali.
Klavdija ga je prijela pod roko in ga napol odvlekla k njima. Šele zdaj se je prav zavedel, kje je. Moški v kimonu ga je pripeljali v manjšo čakalnico podzemne železnice. Na straneh je čakalnico presekala umazana siva stena, ki je onemogočala pot iz čakalnice po tunelu navzgor in navzdol. Pred seboj, kakšna dva mera nižje, je lahko videl tračnice. Na nasprotni strani zaradi teme ni mogel videti ničesar. Tudi mimo zidov ni videl dlje kot nekaj metrov, nato pa se je svetloba vdala temi. Domneval je, da bo vlak, če sploh vozi, pripeljal iz leve, in za trenutek je prisluhnil, saj se mu je zdelo, da ga lahko sliši, a je slišal le zavijanje vetra.
»To sta Robert in Amalija,« je moškega in žensko predstavila Klavdija. On je dvignil glavo od časopisa in rahlo pokimal, Amalija pa je vstala ter mu ponudila roko. »Upam, da nisi tako dolgočasen kot ta dva.« S pogledom je ošvrknila Denisa in Klavdijo.
»Pojdi k vragu,« je zaklel Denis in ostro strmel v Jakoba.
»Ne bodite takšni. Vsi smo na istem. Vsi čakamo,« je še zmeraj s sladkim nasmehom dejala Klavdija in pobožala Denisa po obrazu.
»Čakamo na kaj?« je tiho šepnil Jakob. Vsi trije so se zastrmeli vanj. Robert si je šel z desnico skozi goste sive lase, nato pa zaprl časopis in ga vrgel na mizo.
Živčno se je zasmejal in se za trenutek zastrmel v Klavdijo, pogledal proti Jakobu, nato pa poiskal Amalijo. »Kaj res ne ve?« Zasmejal se je na ves glas in prezirljivo pogledal Jakoba.
»Pojdi k vragu tudi ti,« je zavpil Denis in stopil do vrat ter živčno udaril po njih. Nato se je obrnil k ostalim. »Tudi ti ne veš?« Bilo je napol vprašanje, napol trditev, a Denis ni čakal odgovora, temveč se je obrnil v temo tunela. »Utihnite,« je zarjovel nad tuljenjem vetra.
Robert se je ponovno zasmejal. »Denis, ti si delavec, garač, šahovska figura. Tebi ni potrebno vedeti. Ti pač slediš boljšim, pametnejšim od sebe.«
»Vrat ti bom zlomil,« je zarenčal Denis, in čeprav se je zdelo, da se bo res vrgel na Roberta, se to ni zgodilo.
»No, vidiš, to je edino, kar poznaš, kako reševati težave s pestmi. Tudi takšne potrebujemo.«
»Kako dolgo že čakate?« je tiho vprašal Jakob.
Klavdija je skomignila z rameni, Amalija pa je prekrižala noge in se zahahljala. Snela je očala z obraza in jih začela skrbno čistiti z majhno krpico. »Zaradi teh dveh se zdi cela večnost.«
Mladenka se je zastrmela vanjo, nato pa se je ponovno obrnila proti Jakobu. »Mislim, da bi Amalija rada prišla pod moje hlačke.«
»Kako si drzneš,« je zavpila nanjo in Klavdija se je zahihitala.
»Ali pa bi bila rada jaz,« je dejala med hahljanjem. »Vsi so si me želeli. Moški, ženske.« Zazrla se je globoko v Jakobove oči. »Kaj pa ti? Misliš, da sem lepa?«
»Za božjo voljo,« je kriknila Amalija in se obrnila stran od njiju.
Jakob je strmel v lepotičko, ki je privila telo k njemu. »J-jaz,« je zajecljal in pogledal globoko v njene oči. Bila je popolna, želel si jo je, a njene oči so bile hladne. Zazdelo se mu je, da globoko v njih vidi nekaj ogabnega, nekaj, kar gnije pod vso to lepoto.
»J-jaz …« je izdavil v drugo, medtem pa ga je Klavdija že odrinila.
»Kaj si peder?«
Denis se je zasmejal in pljunil po tleh.
»N-ne … mislim, da ne.«
Klavdija je spet stopila do Jakoba in vrgla roke preko njegovih ramen ter se zastrmela v Amalijo. »Smo prišli vsi, ki bi morali priti?« Nihče ni odgovoril, zato se je ponovno obrnila proti Jakobu. »Povej, kaj slišiš?«
Stresel je z glavo. »Kaj naj bi slišal?«
Pomignila je proti temi. »V tunelu, v vetru.« Stopila je do roba stene, se je oprijela ter strmela v temo. »Vsi slišimo …«
S klopi se je dvignila Amalija in kot v transu stopila do nje. Prijela jo je za rame. Obe sta strmeli v temo ter prisluškovali tuljenju vetra.
»Veter …« je šepnil Jakob, a utihnil. Ženski sta v poltemi izgledali, kot da bi se njuni telesi združili v pošastno dvoglavo bitje.
»Jaz slišim … vpitje deklice. Kriki bolečine so …« Amalijine ustnice so se tresle, to je lahko opazil celo v poltemi.
Klavdija se je spodvila izpod njenih rok, Amalija pa, kot da tega ni opazila. Še zmeraj je strmela v temo. »Kriki deklice.« Obrnila se je k njim. Bila je bleda, njene oči so v poltemi izgledale kot dva globoka vodnjaka, polna črnine. »Ona je. Vem, da je. Slišim jo.« Stopila je nazaj k njim in se postavila ob tračnice. »Hotela sem do vrha,« je dejala nenadoma, obrnjena s hrbtom proti njim. »Vem, da smo nekateri rojeni voditelji. Da pokažemo ostalim, kaj je prav.« Obrnila se je nazaj k njim in se zazrla naravnost v Jakoba. »Takšni, kot si ti … potrebujete vodstvo. Potrebujete nekoga, ki vas usmerja, ki vam daje … smisel.« Spet se je obrnila v temo. »Še  ko sem študirala, sem vedela, kaj želim. In ni mi bilo težko. Moški so … vodljivi. Za nizko ceno sem dobila več, kot sem zahtevala.« Prijela se je za boke. »Da, dala sem jih narazen, če je bilo potrebno. Ampak bila sem pametna, bila sem sposobna. Dovolj pametna, da sem prevzela vajeti stranke.« Spet se je obrnila k njim. »Pripadal mi je,« je skoraj zavpila, nato pa se je v trenutku umirila. »Veste, kako sem postala predsednica?« Vsi so nemo strmeli vanjo. »Proti meni je kandidiral moški z imenom Aleister. Rotila sem ga, naj se umakne, prepusti vodstvo nekomu, ki zna, ki ve, kaj je potrebno storiti, da spravi stranko na vrh. Pustila sem, da me je položil, svinja debela, a se vseeno ni dal. Izbrskal je neke stvari o meni in mi grozil, da me bo predal policiji, če ne odstopim.« Zasmejala se je s popolnoma norim izrazom na obrazu. »Imel je svoje slabosti. Kot vsak moški. Vsak človek.« Za trenutek je obmolknila. »Deklice!« Stopila je proti Klavdiji in jo pobožala po obrazu.
»Našla sem mu dekletce. Bila je majhna, nedolžna, sladka. Verjetno nekaj takšnega, kot si morala biti ti. Enajst let.« Klavdija je stresla z glavo in Amalija je odmaknila roko.
»Vem, žrtvovala sem jo, a ni šlo drugače. Majhna žrtev za večje dobro.« V očeh se ji je zrcalila groza, ki pa ni mogla premagati njenega osredotočenega uma. »Vedela sem, da se ji ne bo mogel upreti. Ni slutil, da smo jo nastavili. Vse smo posneli, ampak nismo poklicali policije. To bi škodilo ugledu stranke. Poskrbela sem, da je posnetek dobil njen oče. Aleister ni bil nežen z njo. Oče mu je s kijem za baseball razbil glavo, jaz pa sem poskrbela, da ni izdal ničesar, preden so ga usmrtili.« Obrnila se je proti Robertu. »Denar je močno orožje,« je šepnila tiho in Robert ji je z izkrivljenim nasmeškom na obrazu prikimal. »Vsi so verjeli, da je šlo za umor radikalnega norca, ki se ni strinjal s politiko stranke,« je nadaljevala in strmela v tunel na njeni desni. »Ker ni bilo nikogar, ki bi kandidiral proti meni, sem dobila. Incident pa je pripomogel k ugledu stranke. Aleister, pa naj je bil še takšna baraba, je v očeh ljudi izpadel junak.« Spet se je zasmejala, a je bil njen smeh slišati bolj kot krik. »Dobil mi je volitve.«
»Psica umazana,« je šepnil Denis in vstal s klopi.
»Nehaj, Denis,« je mirno dejal Robert, a ni nič kazalo, da bi si v resnici želel stopiti med njega in Amalijo. Denis je s trdnimi koraki stopil proti njej, a si je premislil in odšel do vrat ter ponovno udaril po njih.
»Takšni, kot ste vi …« strmel je v Amalijo z napol blaznimi očmi. »Mislite, da lahko odločate … za vse. Prekleti …«
»Umiri se, Denis,« je plašno dejala Klavdija.
»Ne, ravno to je problem,« je zarjovel vojak. V nekaj korakih je premostil razdaljo do Amalije. Prijel jo je za vrat in jo nagnil nad tračnice. »Moral bi te vreči dol, psica umazana. Misliš, da se imaš pravico igrati z ljudmi?«
»Sprejela sem odločitve, ki si jih drugi niso upali,« je zavpila nazaj. »Ki jih drugi niso bili sposobni. Veliko dobrega sem naredila. Nikoli nisem vzela denarja.«
Denis jo je potegnil nazaj. »Takšni, kot si ti, so nas pošiljali v vojne. Gledal sem tovariše, ki so umirali. Ljudi, ki so mi bili bratje. Umirali so v dreku in blatu, samo zato, da ste si vi polnili žepe.«
»Potrebujete nas,« je zakričala Amalija nad njim. »Kaj bi brez nas?« Stala je pred njimi in Jakob je lahko čutil moč njene karizme. Vedel je, zakaj so ji ljudje sledili, pa čeprav samo nekaj časa.
»Včasih je potrebno narediti tudi kaj umazanega, da se svet izboljša. Včasih si je potrebno umazati roke.«
Klavdija se je zahihitala in Amalija jo je besno pogledala. »Bi rada kaj povedala?«
Mladenka je dvignila svoj lepi obraz do nje. »Ne, ne, samo … takšni, kot si ti, vladajo že tisočletja in si mažejo roke, svet pa se ni izboljšal.«
»Ne poslušaj jih, Amalija,« je dejal iz klopi Robert. Ponovno je strmel v časopis.
Veter se je nekoliko okrepil. »Utihnite že enkrat,« je v temo zarjovel Denis, a se veter ni dal prestrašiti.
Amalija se je obrnila proti levi strani tunela in njen glas je postal skoraj šepet. »Ves čas jih slišim. Krike tiste deklice in krike ljudi med demonstracijami. Tiste študente, ki smo jih … Vpili so o socialnih razlikah. Mislim, kaj si tisti, ki smo dosegli več v življenju, ki smo se trudili, ne zaslužimo več?«
»Točno tako,« je tiho dejal Robert.
»Spomnim se, da je množica vdrla v parlament. Potem se ne spominjam ničesar več.«Denis je hotel nekaj reči, a se je takrat, kot duh iz teme, pripeljal vlak. Amalija je skoraj stekla nazaj proti klopi. Vlak je v trenutku obstal, nato pa so se odprla vrata vagona. Brez glasu, kot bi ne bila resnična. V notranjost vagona niso videli, ker je bila tudi v njem čista tema.
Vsi so vedeli, da je prišel po njo. Jakob se je obrnil in skoraj kriknil. Moški v črnem kimonu je stal za njim.
»Gospa Amalija,« je dejal pobriti moški mirno. »Prosim!« Z roko je pomignil proti vlaku. Amalija je bleda strmela v ostale. »Kaj ne bi šel kdo drug?«
Denis se je obrnil stran, Klavdija je s strahom v očeh nemo strmela vanjo, Jakob pa se je s hrbtom naslonil na steno čakalnice. Robert je strmel v časopis in za trenutek so slišali samo tuljenje vetra.
»Gospa Amalija, prosim!« je tišino ponovno presekal suh glas moškega v kimonu.
»Ne,« je kriknila, »naj gre kdo namesto mene.« Naredila je korak proti vlaku in zdelo se je, da jo tja nese telo samo, brez njene volje. »Ne, pomagajte mi,« je zavpila in napravila še nekaj počasnih korakov proti vagonu. »Pomagajte mi! Gospod Robert?« Robert je strmel v časopis.
»Denis, prosim,« je sedaj panično kričala Amalija, ko je z eno nogo prestopila prag vagona. Poskušala je steči nazaj, a je telo ni ubogalo. Stopila je mimo vhoda vagona in vrata so se v hipu zaprla za njo. Skozi steklo so videli njen obraz, bled, prežet z grozo, a samo za trenutek. Vlak je namreč neslišno, tako kot je prišel, izginil v temo tunela.
Nihče ni opazil, kdaj je izginil moški v črnem kimonu.
Denis se je bled obrnil proti ostalim. »Kar se mene tiče, lahko gre naravnost k vragu.« Napravil je nekaj korakov preko čakalnice. »Takšni, kot je bila ona,« je zavpil vojak in pljunil po tunelu navzdol, kjer je izginila Amalija. Obrnil se je nazaj k ostalim in se zasmejal. »Že na svoji prvi misiji sem ubil človeka. Dvajset let sem imel. Šli smo na patruljo. Čakali so nas v zasedi. Mi smo izgubili štiri, oni osem. Svojega sem videl na vrhu grebena. Mislil je, da nas bo lahko obšel, a sem ga spodrezal. Srce mi je razbijalo in bilo mi je slabo. Še nikoli me ni bilo tako strah … in nikoli se nisem počutil bolj živega.« Pokril si je ušesa, da ne bi slišal vetra. »Preden sem šel v vojsko, sem se pretepal. Saj veste, ko ti gre kakšen idiot v baru na živce. Mogoče je preveč lepo oblečen, kot kakšen peder, ali pa ima lepo punco. Tri sem spravil v bolnišnico in ne morem razložiti, kakšen je občutek, ko nekoga spraviš na tla. Ko čutiš, kako pest udari ob meso in kosti, ko ti adrenalin vre v krvi. Ampak to ni bilo nič v primerjavi s trenutkom, ko sem ustrelil barabo.«
»Za njih si bil baraba ti!«
Denis se je obrnil proti Klavdiji. »Zapri gobec!« Z gesto je pokazala, da si bo zadrgnila ustnice. »Oni so nas poslali. Mi smo samo opravljali svojo službo. Branili smo državo.«
»Ne vem, kako lahko braniš svojo državo na tuji zemlji?« Klavdija je imela nenavaden nasmešek na obrazu.
Denis je stresel z glavo. »Kako?«
Klavdija je pogledala Jakoba. »Pač, ne razumem, kako lahko braniš svojo državo izven meja te države.«
»Pojdi k vragu, ti tega ne razumeš.«
Obrnila se je vstran. »Mislim, da čisto dobro razumem.«
»Ne vem, koliko ljudi sem ustrelil,« je nadaljeval s tihim glasom. »Verjetno precej.« Pogledal je Jakoba. »Morda jih je bilo več kot sto.«
»Hej, če ne bi ti njih, bi oni tebe. To so anarhisti, ki napadajo ustaljeni red, ga poskušajo izroditi v kaos. Uničiti ustaljene norme.« Robert je mahal s časopisom v roki.
»Ampak če v osnovi odmisliš vsakršno propagando, so ti v bistvu plačali, da ubijaš ljudi.« Klavdija je ostro strmela vanj.
»Zapri že gobec,« je nad njo ponovno zavpil Denis, ona pa je ponovno z nasmeškom na obrazu pokazala, da si zaklepa usta.
»Morda so bili anarhisti, morda so bili ljudje ujeti v sranje, iz katerega se niso mogli izkopati. Je sploh pomembno?« Z norim pogledom v očeh je strmel naravnost v Jakoba.
»Bil sem tudi v privatni vojski,« je spet nadaljeval s tihim glasom. »Delal sem za podjetje, ki je moralo zaščititi svoje interese. Bilo je nevarno, a sem dobro zaslužil. Včasih smo morali izseliti celo četrt, če veste, kaj mislim?«
Jakob je rahlo odkimal z glavo, a je vedel.
»Poklicali so nas, da v določenem delu mesta, ki ga je podjetje pač potrebovalo, deluje teroristična celica. Mi smo odšli in … očistili področje. Tudi na silo, če niso želeli mirno oditi.« Nenadoma je izgledal slaboten, kot bi se skrčil in bi od njega ostala samo lupina. »Moške, ženske, tudi otroke.« Z roko si je pokril oči, v norem upanju, da bodo kriki v vetru utihnili, če ne bo videl. Niso. »Ne vem, kaj smo postali. Vem samo, da bi se lahko zame izteklo drugače. Vso tisto jezo, ki sem jo čutil kot otrok, kot najstnik. Lahko bi jo usmeril v kaj drugega. Ampak mislil sem, da lahko prenesem. Verjel sem, da je človeštvo bolno, da ni nedolžnih, da samo pomagam v procesu uničenja, ki je za človeštvo neizogibno.« Obrnil se je h Klavdiji. »Lahko bi bil, karkoli bi želel, če bi v določenem trenutku izbral drugo pot.«
»Vendar nisi,« je šepnila Klavdija, »nihče od nas ni.«
»Ampak,« je kriknil Jakob. V obraz je bil bled in čutil je, kako mu bije srce v grlu, »jaz nisem storil ničesar.«
»Nekaj je že moralo biti,« je šepnil Denis. Sedaj se je zdel še manjši, krhek, kot da se bo vsak trenutek sesul v prah. »Vdrli smo v hišo, pravzaprav kočo iz dreka in blata. V njej je bil moški, njegova žena in dojenček. Moškega je poročnik ustrelil zadaj za hišo, z ženo pa … Lahko si mislite, kaj se je zgodilo, preden smo jo ustrelili. Kar pred otrokom smo si jo privoščili. Jokal je, ona ni. Ali lahko razumete, da niso hoteli oditi zaradi koče iz blata? Kot da je bila kaj vredna? Z golimi rokami bi jo podrl. Treba je bilo pokazati ostalim … Fantkov jok … morda je bila punčka, saj ne vem … je šel na živce vodji enote, zato ga je ustrelil. Kar v umazani košari, kjer je ležal. Ona pa nič. Nobene solze, kot da ne bi bila več živa. Verjetno tudi ni bila. Bili smo nori, pijani, polni drog in grozot preteklih dejanj. Bili smo pošasti. Ko sem zlezel iz ženske, sem pogledal otroka v košari. Skoraj nič ni ostalo od njega. Bil je le krvav madež s koščki mesa. Naj gre k vragu vse skupaj.«
V tistem trenutku so ponovno zaslišali rahlo bobnenje in pripeljal je vlak. Vrata so se zopet neslišno odprla in Denis je sam napravil nekaj korakov proti vlaku, nato pa se ustavil in se zastrmel v črnino znotraj vagona.
»Ne vem … tako je nenavadno,« je šepnil. »Nočem … nočem.«
»Gospod Denis, prosim stopite v vagon.« Tudi tokrat ni nihče opazil, kdaj je moški v črnem kimonu prišel skozi vrata v čakalnico.
Denis je dvignil nogo, čeprav se je videlo, da tega ni želel storiti, in stopil korak proti vagonu. Z vso močjo je obrnil glavo proti moškemu.
»Prosim, naredil bom karkoli hočete!«
»Gospod Denis, stopite v vagon, prosim,« je še zmeraj z brezizraznim nasmeškom na obrazu dejal.
»Ne,« je zavpil, a ga je telo preprosto odneslo v vagon. Poskušal se je oprijeti roba, a ni imel dovolj moči, da bi se zadržal. Krik so presekala vrata, ki so se neslišno zaprla za njim. Vlak je izginil v temi in spet so slišali samo tuljenje vetra.
»To zmeraj privede do težav,« je dejal Robert, »ko ljudje mešajo osebna čustva v posel.« Še zmeraj je v roki držal časopis, a je z neko tiho grozo v očeh strmel v preostala dva. »Jaz sem zmeraj ločil zasebno življenje od poslovnega, zato sem bil tako uspešen.« Vrgel je časopis na mizo in vstal. Jakob se je zastrmel v časopis.
»Nič ni v njem,« je pomislil sam pri sebi in strmel v popolnoma prazne strani časopisa na mizi. »Kako da tega nisem opazil prej?«
Kot kaže, tega ni opazil niti Robert, saj je šel s prsti čezenj, kot bi bral naslov. »Zmeraj sem se znal pogajati in zmeraj sem vedel, kaj storiti. »Tole,« potrepljal se je po žepu, kjer je imel denarnico. Mislita, da ne morete kupiti ljubezni, prijateljev? Dragi moji, vse je naprodaj, samo pravo ceno je potrebno postaviti. In jaz sem zmeraj znal najti pravo ceno.« Stopil je do Klavdije in jo prijel za pramen las. »Draga moja, lepotičke, kot si ti, so se lepile name … Lahko sem dobil, karkoli sem hotel,« je dejal, ne da bi se oziral nanjo. »Vse smo imeli pod seboj. Nafta, diamanti, hrana, zlato. In zakaj ne? Imeli smo željo, imeli smo znanje in imeli smo moč.«
Klavdija ga je pogledala s čistim sovraštvom v očeh. »Misliš, da si lahko lastiš svet? Ljudi? Delaš sužnje iz njih?«
»Saj niso bili sužnji. Vsak bi lahko odšel, če bi hotel.«
»In umrl od lakote. Gledal svoje otroke, ki nimajo hrane? Res dobra izbira.«
»Tako pač je, s cenami smo morali biti konkurenčni.«
»Samo grabili ste. Majhna skupinica, v rokah pa ste imeli največji kos pogače. Drobtinice pa …«
Robert se je zasmejal. »Ne bodi naivna. Tako pač svet deluje. Nekateri smo bolj sposobni in znamo zagrabiti, ko se ponudi priložnost. Študirali smo, se učili. Mi smo možgani. Možgani potrebujejo roke in noge. Vsak ima enake možnosti …«
Klavdija se je zasmejala. »Veš kaj mi je najhuje pri vsem skupaj? Da v to verjameš. Svet, človeški svet, deluje tako, ker smo ga takšnega ustvarili. Kar priznaj, tvoj oče je bil bogat in ti je plačal študij. Ali pa si lahko študiral zastonj. Potem ti je kupil podjetje, ti pa si ga na hrbtih delavcev razširil v krvav imperij.«
»Že pri dvaindvajsetih sem zaslužil svoj prvi milijon,« je zarjovel, ves zaripel v obraz od besa. »Tako sposoben sem bil.«
Dvignil je glavo proti temi na levem delu tunela. »Ali čutita? Dim?« Jakob je počasi odkimal.
Robertov glas je postal skoraj šepet. »Prvo podjetje mi ni delalo dovolj dobička. Potreboval sem več, da bi se razširil na tuje trge. Razmere na trgu so bile slabe.« Oči so se mu zasvetile v poltemi. »Imel sem dobro zavarovanje. Vse je šlo bolj kot ne po načrtu. Da ne bi posumili , da gre za prevaro, smo nekaj delavcev pustili na delovnih mestih. Čeprav jih nismo opozorili, sem bil prepričan, da se bodo rešili. Stalo me je 50.000 evrov, da smo vse skupaj pometli pod preprogo, denar od zavarovanja pa me je pripeljal na vrh. Tisoči so imeli službe zaradi mene. Zaradi imperija, ki sem ga zgradil. Da, bile so žrtve. Tistih enajst delavcev in … novinar, ki je hotel razkrinkati zgodbo o nepravilnostih v podjetjih, tista psica, ki me je hotela tožiti zaradi posilstva.« Spet se je zastrmel v Klavdijo. »Ampak bil sem močan, močnejši od vseh. Bolj iznajdljiv, hitrejši, spretnejši, pametnejši. Videti bi morala. Imel sem vse. V mojem žepu so bili sodniki, policisti, uradniki, politiki, celo zvezdniki in zvezdnice. Če bi želel, bi lahko vladal svetu, ampak … Morda pa sem mu.« Zasmejal se je proti Klavdiji. »Poznam takšne idealiste. Tako pač svet deluje, draga moja. Lev si vzame največji delež.«
»Povej po resnici, koliko časa mora delati delavec v eni od tvojih tovarn, da zasluži eno tvojo plačo?«
»Kaj se šališ? Plačo? Enkrat mi je neki sindikalist vrgel v obraz, da mora delavec delati 15 let, da zasluži toliko, kot jaz zaslužim v eni uri, draga moja. Takšen je zakon močnejšega, zakon človeške narave. Če bi tisti delavec študiral, bil ambiciozen in iznajdljiv, bi morda bil na mojem mestu.«
»Dobro veš, da to ni res. Samemu sebi mogoče lahko lažeš. Ampak vidim ti v očeh, da tudi sam sebi ne verjameš. Koncept svobodne izbire, morda celo svobode na splošno, ti je samo izgovor za izkoriščanje. Ampak vidim ti v očeh, zažgal bi svet, če bi ti to prineslo dobiček.«
»Če bi bila v moji koži, bi razumela. Če bi imela te sposobnosti, kot jih imam jaz. Vizijo.« Tlesknil je s prsti. »Denis in Amalija sta potegnila ta kratko, jaz pa se znam pogajati.«
Takrat so se odprla vrata čakalnice in skozi je stopil moški v črnem kimonu, iz teme pa se je pripeljal vlak.
»Gospod Robert, prosim stopite v vagon!«
Robert je stopil proti moškemu, a se je nenadoma ustavil, kot bi se prilepil na tla. Živčno se je zasmejal. »Kaj se ne bi mogla pogovoriti kje na samem? Imam denar, imam vse. Veste kaj vse lahko storim za vas, moj dragi gospod?« Poskušal je stopiti korak naprej, a je noga zdrsela nazaj proti vagonu. »Saj vam ne vem imena?«
Robert je stopil še korak nazaj proti vlaku in z grozo v očeh strmel v pobritega moškega.
»Resno, karkoli hočete. Klavdija, Jakob? Če gre kateri od vaju namesto mene, se mu bom oddolžil.« Spet je napravil korak nazaj. »Ampak delal sem to, kar počnejo vsi. Saj nisem … nisem počel kaj takšnega. Samo preživel sem. Za boga,« je vpil, a so ga noge same odnesle v vagon. »Denar, imam denar … im…« Zadnjo besedo so presekala vrata, njegov obraz, zaripel od vpitja, pa je izginil v temi.
Klavdija je vstala. V poltemi je izgledala še lepša kot pod lučjo. Pogledala je Jakoba in v očeh se ji je zasvetila solza. »Kaj misliš, kdo bo naslednji? Ti ali jaz?« Stopila je do Jakoba.
On je dvignil pogled do nje. »Ampak, jaz nisem storil ničesar.«
Zasmejala se je, a je smeh izražal čisto grozo. »Oh, dragec.«
Stopila je k njemu in ga s prsti pobožala po obrazu. »Jaz sem moškim dala, kar si zaslužijo.« Obraz je tako približala njegovemu, da so se njune ustnice skoraj dotaknile. »Veš, da sem izgubila nedolžnost pri štirinajstih? S starejšim fantom. Bil je tako sladek. Malo me spominja nate, ampak tako ali tako me vsi moški spominjate nanj. Samo zato ker ste moški.« Z rokama je zdrsela preko njegovih prsi. »Želim si te, Jakob. Preden … saj veš. Eden od naju bo ostal sam. Tega se bojim. Samote.«
»N-ne v-vem,« je šepnil, ona pa je prisesala svoje ustnice na njegove.
Obstal je popolnoma pri miru. Ni je poljubil, samo stal je in čakal, da konča. Po nekaj sekundah se je odmaknila in stopila čisto do roba čakalnice.
»Jaz slišim jok. In okušam solze v vetru.« Z roko se je prijela za dojko. »Bil je nežen, pozoren in mislim, da me je imel resnično rad.« Obrnila se je nazaj k Jakobu. »Tisti prvi. Morda sem ga imela tudi jaz rada. Ampak hotela sem več.« Žalostno se je nasmehnila. »Moški so me oboževali, in to samo zato ker sem bila lepa. Nič pomembnega nisem naredila, za nič se nisem trudila. Morda bi bilo zame bolje, če bi bila grda. Nisem neumna, Jakob. Nisem bila neumna, a to ni bilo nikoli pomembno.« Spet je stopila bližje k njemu. »Bi bilo to tebi pomembno? Ti kaj pomeni, da sem ali nisem pametna?«
»N-ne v-vem.« Ne, ni mu bilo pomembno.
»Ali sploh znaš izgovoriti stavek, ne da bi jecljal?« Obrnil se je stran od nje.
»Moral bi me videti. Moške sem znala obračati, kot bi bili lutke na vrvicah. Vse so storili zame.«
Zahihitala se je. »Večina niti pomislila ni, da jih izkoriščam.« Zasanjano je pogledala mimo Jakoba. »Potem pa sem spoznala njega. Bil je razburljiv, nevaren, bogat. Bil je eden redkih, ki mu je bilo vseeno, če me dobi ali ne. Imela sva nepozabno noč, zjutraj pa je odšel, še preden sem se zbudila.« Žalostno se je zasmejala. »Poskušala sem ga najti, ga pripraviti, da bi me ljubil. No, nekaj pa sem dobila od njega. Šla sem se testirat.«
Njen obraz je postal trd, skoraj grd. »Baraba, prepričal me je, da seksava brez kondoma. Sicer ni bilo prvič, da sem brez, ampak … Dal mi ga je, Jakob. Umoril me je.« Stopila je korak v temo za njenim hrbtom, kot bi se hotela vreči na tračnice. »Vedel je.«
Histerično se je zasmejala. »Maščevala sem se. Spala sem z vsemi, ki sem jih lahko dobila, in ni jih bilo malo. Z vsemi sem bila groba. Kapljica krvi, malo njegove, malo moje, za vsak slučaj.«
Zasmejala se je, a se je smeh slišal bolj kot jok. »Postala sem ista kot on. Morilka, uničevalka življenj, in v tem si nisem nikoli lagala.« Zastrmela se je naravnost v Jakoba. »Ti moški so nato okužili svoje žene, ljubice.« Nenadoma je dvignila pogled do njega in v očeh je prebral grozo, skrito pod masko brezbrižnosti. »Eden od njih je okužil svojo hčerko. Ni vedel, da je okužen, baraba pedofilska. Ampak takrat mi je bilo vseeno. Želela sem, da bi z menoj umrl ves svet.«
Skozi vrata je stopil moški v črnem kimonu in iz teme je pripeljal vlak.
»Vem, da niso bili vsi slabi. Bili so pač moški.« Stopila je korak nazaj. »Veš, Jakob, Zemlja je tako lepa. Življenje je lahko magično kljub vsej bolečini, ki obstaja. A nekje v naši duši je zapisano uničenje. Hlepimo po njem in po uničevanju drugih.« Napravila je še en korak. »Ljubila sem in vem, da sem bila ljubljena. Tudi po tem, ko me je okužil, bi lahko našla … ljubezen in mir. Lahko bi se predala čistejši obliki obstoja, namesto sovraštvu in uničenju.«
Obrnila se je k Jakobu in za trenutek je skozi tančico groze spet videl njen lepi obraz. Gniloba je izginila. »Pa-pa, Jakob.« Stopila je v vlak in vrata so se neslišno zaprla. Tik preden je izginila v temi, je videl njen obraz skozi steklo, skremžen v ostudno grimaso. Skočil je nazaj ter začel tolči po vratih.
»Prosim, jaz nisem storil ničesar,« je vpil. »Nikogar nisem umoril, nikomur nisem nič ukradel. Nikogar nisem okužil. Ne zaslužim si tega!«
Sesedel se je ob vrata in po obrazu so mu tekle solze. »Nikomur nisem storil nič žalega.«
Z grozo je prisluškoval vetru, čakal, kdaj bo zaslišal tisto zamolklo grmenje, a je zaenkrat slišal samo tuljenje preko tunela in tiho šepetanje neštetih ustnic v njem.
»Ne,« je ponovno zavpil. »Jaz nisem storil ničesar. Še takrat, ko sem gledal, kako ropajo in pretepajo tistega fanta, sem preprosto odšel stran. Ne zato, ker bi me bilo strah. Samo nisem se hotel vmešavati,« je vpil v veter. Obmolknil je in se postavil na kolena pred vrata.
»Je to, to? Zato ker nisem pomagal? Saj nisem jaz odgovoren za to, kaj počnejo drugi. Jaz sem skrbel za sebe. Kaj pa naj človek stori drugega?«
Spet je udaril po vratih. »Odgovori mi, prekleto!«
Skočil je na noge in stekel do roba čakalnice. »Seveda sem vedel za kakšno svinjarijo, ki se je zgodila, a je nisem storil jaz. Vedel sem, da so po krivem obtožili Antona, češ da je kradel denar. Vsi smo vedeli, da je bil v resnici poslovodja. Saj bi lahko povedal, ampak potem bi tudi jaz izgubil službo. Anton bi jo v vsakem primeru. Zakaj pa ni povedal kdo drug?« Za seboj je zaslišal grmenje vlaka, a se ni upal obrniti.
Odprla so se vrata v čakalnico in skozi je stopil moški v kimonu. »Prosim,« je šepnil Jakob. Moški je stopil korak proti njemu.
»Svet potrebuje pomoč. Vsi potrebujete pomoč,« je dejal še zmeraj s tistim nenavadnim nasmeškom na obrazu.
Jakob se je panično zasmejal. »To so trdili tudi ostali … Da so pomagali. Če bi delal isto kot oni, bi se prav tako znašel tukaj.«
»Ne potrebuješ nikogar, ki bi ti povedal, kaj je prav in kaj ne.« Strmel je v Jakoba z ledeno hladnimi očmi. Vrata vlaka so se odprla in Jakoba je prevzela čista groza. Dvignil je nogo, da bi se pognal čim dlje stran, a ga je noga odnesla proti vhodu.
»Stopite v vlak, gospod Jakob!«
»Ne,« je zarjovel, »če bi vsi delali, tako koz jaz, potem s svetom ne bi bilo nič narobe.«
»Niste vsi kot ti. Vstopite v vlak, gospod Jakob!«
»Ampak jaz nisem storil ničesar. Kje je moj sosed, ki je do smrti pretepel svojo ženo. Že prej jo je pretepal, saj sem ju slišal. Pijan. In njene krike. On bi moral biti tukaj.«
»Stopite v vlak, gospod Jakob.«
»Ali pa moj sodelavec,« je vpil, sedaj že tik pred vagonom. »Videl sem ga, kako je posilil tisto pijano dekle na zabavi. Zakaj ne vzamete njega?«
»Stopite v vlak, gospod Jakob!«
»Ne, prosim, jaz nisem storil ničesar. Ničesa …«